Ob cesti si me videl ti
bila sem kakor žitni klas
ki steguje se v nebo
pa nisi vedel
da sem jaz
Pogled pretopel bil je tvoj
od sreče jaz sijala sem
me poljubljal si
in objemal me
ljubezen je bila
to vem
Ko končno dozorela sem
z lahkoto si utrgal me
srce se moje je zlomilo
pa mislil si
nihče ne ve
Samo
da skrito je bilo
to želja tvoja je bila
čeprav srce si zlomil mi
nič hudega
če sem odšla
Si dragi z mano se igral
kje zdaj je zlati žitni klas
nič hudega
če ni ga več
če skrivam žalostni obraz
Pretopel bil je tvoj pogled
ta plamen tudi ti poznaš
da čutil dragi nisi nič
nikdar verjela ne bi jaz
Še zdaj jaz iščem zlati klas
verjeti nočem
da si zlomil ga
srce da moje nisi ljubil
da si pohodil ga
Ne vem
zakaj sprašujem se
zakaj ljubezni si želim
če tvoje prazno je srce
in mar mu ni
če jaz trpim
Vse pesmi zate pišem jaz
od mene moraš dragi proč
in tudi sebe jaz krivim
da zdaj je dolga moja noč
Če sonce več ne bo sijalo
bo kdaj še žitni klas sijal
ostal ob cesti zlomljen bo
mogoče bo ga kdo pobral
Mogoče bo objemal ga
božal
kot si ti nekoč
ogrel kot žarek ga z neba
da zopet bo postal cvetoč
Trpljenje izginilo bo vso
pozabila bom za vedno nate
bo zopet sonce mi sijalo
nič čutila ne bom več zate
Milena, vsa tvoja poezija je polna čustev, od sreče, hrepenenja do žalosti in srčne bolečine. Ponosna sem nate, moj dragi poet! Čestitam! Piši, povej nam svoje zgodbe življenja, že čakam naslednje! Primorski pozdrav, Majda.
Res, zelo čustveno pišeš. Morda bi premislila o ponavljanju besed jaz / ti, pogosto so odveč, saj že glagol (si čakal / sem ljubila) pove, za katero osebo gre ... Ko preberemo svojo pesem naglas, pogosto tudi začutimo, kaj je odveč (kaj smo že povedali z drugimi besedami) in to prečrtamo. Priporočam tudi veliko branja poezije, da vidimo, kako se da enake stvari povedati na različne načine.
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milena
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!