Znova doma,
v objemu gora.
Ob oknu sedim,
v hladno noč strmim.
V dalji vidi se pisano nebo,
ta objema vsako goro.
Za oknom pa sama sedim,
upam, da spet kot ptica poletim.
Tiha noč,mi govori:
Dete moje, ne ugašaj srca smeh!
Zvezdica tu, zvezdica tam,
ne, ne upaš zaman!
Vem, zvezdna noč,
sonce skrije.
A glej!
Ta zjutraj ponovno sije.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Pomlad
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!