Svit ....

Ti občutki so res neokusni ... Meni osebno je zelo zanimivo, da živimo na način, kakor da se nam ne more nič zgoditi .... To naše prepričanje in samozavest sta sama po sebi resnično vredni občudovanja. Ko pa se zgodi zaključek življenja zajadramo v najglobjo brezno žalosti ... Kakor, da nikoli nismo pričakovali, česa podobnega, kakor, da  nismo zares verjeli, da se bo to nekoč resnično zgodilo ... Realno, življenje nikoli ni (bilo in ni) kaj prida ... O tem, da življenje ni fer, raje ne bom izgubljal besed ...Vedno je nekaj ... Za smrt pa je vedno  prehitro in nikoli zares ni pravi trenutek, in nikoli se na to ne moreš v naprej pripraviti ... Hudo je, ko se zaveš spoznanja, kako smo ljudje ob tem nemočni ... Meni je najbolj hudo to, da ati še ni bil v pokoju, da je bil še zaposlen. Imel je toliko želja in ciljev, kaj vse bo počel po koncu delovne dobe ...  Imel je res željo, da bi šel predčasno v pokoj ali vsaj na čakajne ... Žal je naletel na gluha ušesa in ni bil uslišan ... Žal delodajalce danes žene zgolj in samo potreba po dobičku ... Zaposleni pa smo zgolj sredstvo za dosego njihovih ciljev in ambicij, zlati to velja v gospodarstvu, pa tudi javni sektor pri tem kaj dosti ne zaostaja. Pogrešam, ker mi ne reče več "Nejko" Najbolj mi je hudo in srce se mi trga ob misli, da ati ne bo nekoč videl svojih vnukov ... To mi je res grozno ...

Sanjaj lepe občutke!

Pesem se me je dotaknila, spremenila bi le nekaj malenkosti (tudi ločitev na kitice oz. odstavke):

Ti, kot nomad dobro veš, da je smrt votla, kakršni so običajno vodni duhovi. Greš čisto mimo kraja, kjer se prebujajo občutki in kjer se stikajo dotiki. Morda si opazil le rahlo valovanje na vodni površini ali pa droben pljusk, kakršnega povzroči vidra ali kakšno drugo drobno bitje, ko zdrsne v vodo, nekaj tako nepomembnega, da se ne bi niti obrnil, kaj šele, da bi si pojav pogledal pobliže.

Ženska i z ulice je pogledala v vodo in videla, da ima odprte oči in da strmi vanjo. Poklicala ga je in počasi je skozi bistro vodo priplaval gor, ter si na zraku otresel kodre. Dala mu je sat medu, ki ga je izsesal do suhega. Potem se je znova potopil pod gladino in izzvenel, kot da se nikoli ne bi zgodil.

V zatočišču sredi tuje države je postal odrešenik zgolj samemu sebi. Naslednje jutro je zagrizel v prepaerele občutke, prežvečil milijone dni, aprila že recikliral novoletne želje in gledal v molčeče nebo. Vanj se že tisočletja vraščajo smreke, hrasti in borovci, ki dišijo po jantarjih. Vselej želi obiti degradirana območja, a vedno znova se znajde pod kupom prhlosti ter in minulosti. 

Nad njim pa je spet nebo, ki ga ne sprašuje več, zakaj ravno jaz?

Ana, dober večer!

Zahvala za podane popravke ...

Sem popravil zadevo.

Lep večer, sanjaj lepe občutke ...

J.

Čestitke,

lp, Ana

Ana ...

v hiši

zastane dih

znotaj lastnih plohov 

tiktakanje časa v kosteh

starost

v dlaneh

nežen vetrič 

vonj sveže fasade

besede so deževale

rojstvo

Hvala*