pozna ura je

vzpenjam se na hrib

mimo kapelic

s postajami križevega pota

dar faraonov

nekje opazim proseč 

vprašujoč pogled

marije magdalene

da 

ljubila sta se

vsaj 

v tem vlažnem snegu

na tej sliki 

v moji vroči sapi

duši me njena bolečina

na vrhu

prispem do tvojega groba

nisi videl abrahama 

srebrna reka se premika 

proti mostu

nekje zahrzajo konji

in mesec se mukoma vzpenja

lepljiva

mokra megla pada

potem pokadiva cigareto

in 

nimam ti kaj reči

ne nisem več jezen

ne spominjam se ali sem te videl

zaprtega v polivinilasto vrečo

pobral sem tisti šopek

belih tulipanov

mislim

eden je bil strt

nič patetičnega

bilo nas je mnogo

rinili so nekam

preprodajalci nečesa

ah

da

kasneje mi je zaupala

da je mislila

da bo s teboj

nekdo te je vendar imel rad

brat

duh ki je to noč z nama

nenavaden kraj

nenavadna ura

morda preveč

za pot nazaj

miko