Pozabljena,

pohabljena,

sesuta

in vendar živa.

V njej spočeti

in rojeni

v zavetju mater in očetov,

v mladost brezskrbno

položeni,

otroci srečni kot nobeni.

V kólo ujeti nekateri,

med vale  valčkov oprijeti,

prek strmih sten

tja v ravnine,

med polja žit

kjer dan ne mine ...

Kjer košava hladi nebo,

kjer so poletja trepetava

in Donava, ki vsa sanjava

spočije dušo in telo.

Grem preko krša med nasade

opojnih, zrelih mandarin.

Kot Neretva hitim, hitim,

še sam, se zdi mi, zadišim,

ko izlijem se v morja plitvino.

Takrat začutim bolečino.

Izgubljeno, večno Domovino.

Brezinbor