POLNOČNI UTRIP

Večer je spet razgrnil svoja krila,

luna ne zmore več svetlobe,

poslati tja med stare grobove,

da bi napise medlo osvetlila.

Da videl bi, kdo večnost sanja,

kdo vse zapustil je domove,

le sova tiho leta čez grobove,

cerkvena ura že polnoč odzvanja.

Takrat prikaže procesija se tiha,

iz belih senc v dve vrsti poravnana,

korakov drsajočih, lica izklesana,

molitev sliši se le glavnega meniha.

Nekdo počitek večni je zaslužil,

v življenju trdo delal je in molil,

v celici samostanski se pokoril,

verjel na sodni dan, On ga bo obudil.

mlinarjev