Tvoje cunjice se počasi
selijo k meni.
Kot v prve vrste na koncertu
se tvoji nedrčki in hlačke
s komolci rinejo
med pomečkano posteljnino.
Vse več tvojih čudovitih las
se obeša na umivalnik,
na sedežno, na tepih;
se ležerno preteguje
na mehkem vzglavju,
na mrežici v banji;
kot dekorativni dodatek
krasi juho in rižoto.
Pristransko opazujem
kako kavnica in sladkornica-
moji edinki,
zavistno pogledujeta
k tvoji škatli zelenega čaja,
ki jima jemlje primat.
Tvoja roza zobna ščetka
v lončku na polici v kopalnici
zapeljuje mojo,
modro zardelo v svoja lica.

Vse več te je
in moj svet se spreminja.
Ostanki pice dosegajo rekorde
v teku na kratke preproge
med biološke odpadke.
Umazane spodnjice in nogavice
kot za stavo padajo
v koš za perilo
izza črte za proste mete.
Posoda se tušira kar trikrat na dan
in spreobrnjeni hladilnik
ne je več le hrenovk in jajc.

Srečen sem.
Srečnejši.
Najsrečnejši.
Z zadnjimi kapljami
se stekava v lij,
ki naju skupaj pretaka v posodo,
kateri brezdomci pravijo Dom.

Hovk