Hodi k meni, me na vzpetine ne pusti, podaj me roke, Da me v svetu žalosti veter ne odnese.
Počakaj me ko imam noge utrujene.
Telo lahko v samoti kot hiše ki se ruši.
Naj cvetim, ko me pogledaš, tvoje oči me v hrepenejo grejejo.
V vrtu moje upanje kot rože cvetijo.
Samo žalosti me ne pokaži, želim živeti v tvoje pomladi.
Če bo sreča mene pustilo, vem da brez tebe ne pričakujem nobeno.
Le tvoj glas me prevzame, me da vse kaj ne more me nihče odvzame.
Toplino, radosti in upanje, tako se uresničijo moje želje.
Rada te imam, le tak kot si ostane v srcu to vse kaj želim.
Ni večno to življenje, brez tebe je samo vrtiljak trpljenje.
Moj sonco se toplo sije , v tvoji morju moja duša se greje.
Poljubi nase se prevzamem, v moj telo kot plemen postanejo.
Čakaj me tam kjer je sreča, snedenje s tabo to moja večno srečo.
Vse vrata imam odprte, le vrne ti, prosim ne napovedano.
Smejala bom od srečo, bom kot boginja v nebesi.

Faeq AlKhatib