Vedno tu za dobrobit,
vseh, ki sami še ne znajo,
svojih čustev uredit'.
v mojo vestno skrb jih dajo.
Pravijo naj bom hvaležen,
delajo mi s tem uslugo,
"nikdar več ne boš deležen,
te ljubezni z drugim, drugo".
Najprej slepo jim verjamem,
le kako naj ne ugajam?
Ko kdaj zase se zavzamem,
ob žaljivkah več ne vztrajam.
Vendar kmalu bolečina,
je na dolgi rok prehuda.
Zeva v prsih mi praznina,
nekaj zgane se, začuda!
Seme vrednosti vzklije,
upanje v temi se odpre.
Vsa se jeza v eno zlije,
glas izdahne prvi NE!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Oaza Misli
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!