Vedno tu za dobrobit,

vseh, ki sami še ne znajo,

svojih čustev uredit'.

v mojo vestno skrb jih dajo.

Pravijo naj bom hvaležen,

delajo mi s tem uslugo,

"nikdar več ne boš deležen,

te ljubezni z drugim, drugo".

Najprej slepo jim verjamem,

le kako naj ne ugajam?

Ko kdaj zase se zavzamem,

ob žaljivkah več ne vztrajam.

Vendar kmalu bolečina,

je na dolgi rok prehuda.

Zeva v prsih mi praznina,

nekaj zgane se, začuda!

Seme vrednosti vzklije,

upanje v temi se odpre.

Vsa se jeza v eno zlije,

glas izdahne prvi NE!

Bor