Ni metuljev.
Presušeni listi letajo po travniku,
polnem belih krilc,
ki se tresejo kot otrok, ki pride iz vode.

Velika ptica zariše črn polkrog nad mano
in s krili glasno premika zrak šs, šs ...
Pristane na spodnji veji gole bukve
in se začne oglašati.
Naslonim se na brezo
in jo oponašam.
Gleda naokoli, išče.
Ko se naveliča, zamaje vejo
in izgine iz vidnega polja.

Bi odletela za njo,
a se mi ne da.
Nevidna roka neenakomerno
guba sive oblake.
Tu in tam se ji izmuzne debel gumb,
ki odžeja moje gube.

V majhnem šopku, na robu mize,

oživijo baletke.
Vsake toliko skupaj zavrtimo dan.

nada pecavar