ODŠEL SI

Jutro je, to je upanje, val dobro volje, dejala si vzbudim se ker več tebi ni.
Dragi, a nisi dovolj videl, čutil, koliko boš še vzel.
V mene nič mokro ne ostalo iz davne pomladi.
Sam si želel roža ki drhti sama na vrtu kjer samo pogled si pustil, nisi dež z moje obleke hrepenenje poklical.
Ne me vseeno če vzdihi moje bralne, brez sape ki z lahkoto moje lahek srce objeme.
Moj pogled še v sliko iz davnine , tista ki me greje srce, samotna v moje korenini.

Faeq AlKhatib