razpiha vijoličaste koprene.
Jasno se izrišejo visoki, poraščeni otoki
in razbrazdana celina,
ki je bila tedne nevidna.

Divja lepota vabi.
Hodimo po gladini
do mogočnega otoka.
Potopimo se globoko,
v barve sonca in senc.

Odstiraš se,
spoštljivo, kolikor zmoreš.
Z besedo, z gibom, s pogledom.
S premislekom.
Brišeš razdalje, ki razdvajajo
in puščaš tiste, ki so nujne.
Izgovarjaš, kar si mislil,
da je neizrekljivo.
Raniš, a se ustaviš,
ko si ranjen, pustiš vrata priprta.

Veš,
da je v tebi sveti prostor,
ki je le zate.

nada pecavar