ta pesem je kot nekakšna vstopnica za nekaj, še sam ne vem kaj. ko bi le lahko posejali ta druga semena, bivali kot ptice nebeškega kraljestva, spoznali resnični blagor duše, ker človek rabi malo v resnici. 

strašen napuh ali domišljavost in kaj vem kaj ga žene k temu, da hoče vse zglodati do kosti . videti je, da tudi beseda nič ni enoznačna.

upam, da se srečamo na neki bolj veseli, srečni predstavi, preden se konča, preden pospravimo luči.

lp, m

Po moje si vsak besedo razlaga po svoje, zato mislim, da je toliko nesoglasij v komunikaciji, ker pozabljamo, da drugi lahko nekaj drugega čuti v besedi, po drugi strani pa je to čisto fino, ker vidiš drugačno perspektivo...

Upanje vedno ostaja (kdo drug ,če ne jaz moram v to verjeti) in v pričakovanju sprememb in setvi novih semen... pozdrave Nada

točno. tudi to, da o isti stvari, lahko imamo različne predstave, plemenite ali nizkotne, recimo. 

bojim pa se, da v vseh nas je neki strah in da obstaja tisto glede česar nekoč ne bomo mogli najti izgovorov. 

lep pozdrav,

m.