Malce še oklevaš,
malce drgetaš še.
Prižgeš si svečko
za vse dozdajšnje,
s pogledom zajameš
vsa stara obzorja
in skozi priprta vrata pokukaš
v nekaj kar ne poznaš
iz ekranov, iz knjig,
fotografij, pričevanj,
utvar in reklam,
scenarijev in pričakovanj-
plaho in zvedavo,
kot otrok pokukaš
v kamrico svojih sanj.
Zavzdihneš.
Vdihneš.
Izdihneš.
Napneš tisto malo jadro,
na enako malem čolničku,
pobožaš vesla,
se zazreš v neskončno modrino
in si dahneš:
KAMORKOLI ŽE.

Hovk