Brez besed kričim v sebi:

Vidite me!

Kakor jaz vidim vas.

Prisluhnite mi!

Kakor jaz slišim vas.

Tihi klici se v šumu notranjih glasov,

spreminjajo v občutja naveličanosti in nesmisla.

Čeprav potrebujem le objem,

čeprav potrebujem le uho,

ostajam sama sredi velikega vesolja pojmov in idej,

ki se preko roke izliva v

neskončno praznino belega papirja.

Moje edine priče,

tihe priče glasnih besed,

ki jih nikoli nisem mogla izreči:

o sramu, majhnosti, bedi in nepopolnosti.

Kaj ti mar, papir beli?

Moje besede te izpopolnjujejo - polnijo tvojo praznino,

in obenem praznijo moje srce.

Čeprav bi si morda želela več,

to vseeno presega moja najbolj divja pričakovanja glede smisla.

Bah! obrnem se in zbežim.

Skozi večnost, da dosežem ta trenutek,

ko se v pisarni smilim sama sebi.

Dunja Indah