
Prazen prostor.
Miza.
Umazano okno.
Ni sluha.
Tam, kjer se po navadi kuha.
Odprem predal.
Prazen travnik,
ena rastlina.
Sadno drevje.
Upanje.
Posadim na mizo puščave,
da ga žarek sonca poboža
in zalije slana kaplja koža.
Približam kozarec.
Zalijem do vrha
kot lastno kri rdečo pijačo,
da lahko bi tudi jaz slano čutil in videl
gričevje,
zelen travnik,
cvetlice in
sadno drevje.
Tartarska kislina? Poetika na mizi ... zelo malo je treba, da vznikne pesem, kajne.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Amoris
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!