Z zaraslimi prsmi
ždim v zemlji,
iz katere ne morem.
Od nikoder
ne krampa, ne lopate,
ki bi mi odstrla pogled
in mi dala dihati zrak.
Od nikjer pomladi,
ko omrznjen in omrt
izgubljam svoj utrip.
Življenjekletno si zaželim,
da me v razmočeni ilovici
z zlomljeno prsnico
zima pusti neskončno spati.

Kot pšenično zrnje sem:
živega me je strah umreti,
mrtvega me strah živeti.

Ko pride pomlad,
bo vse drugače.

Z razpočenimi prsmi 

bom proti soncu gnal

svojo koprnečo bil.

Ko pride pomlad,

bo vse drugače:

Najprej bom drugačen sam zase.

Potem za vse druge

in ves svet.

Tedaj bom tudi sam

videl svet drugače.

Ko pride pomlad....

...bo vse drugače.

Hovk