neko jutro v mariboru
zjutraj zvon na cesto
skozi okno
zven izlije
sonce
v kipečem cvetju
se rojeva
rdeč je
mrak moje sobe
vse dni
neopazna
skozi nas
lenobno
reka teče
ničesar se ne da ustaviti
beli molk
izpolni
križe na grobovih
prekriža se jutro
in gozdove
dvignejo hribovja
iz meglic
odhaja sosed
gor
na šiht
pomislim
pobratena so mesta
zaljubljene v svoj zenit
sončne ure stečejo
kot senca
jaz bežim
čez tlakovce
preteklosti
skozi poštno dol na rotovž
po lekarniški
na slomškov trg
nekaj od otroštva
nekaj od svetlobe
je v ljudeh
nekaj od otroštva
nekaj od svetlobe
je v ljudeh
zdravo, Svit, že je poldan proč ...
meglenost ..., očitno nam je to vse bolj v krvi, postajamo zombiji ...
lp,s
pozdrav, damjana, ni lepšega sončka od nasmejanega obraza ...
lp,
m.
pozdravljen, Stojan. želim ti jasne dni.
lp, m
Oda Mariboru in spominom ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 06. 03. 2023 ob 07:39
- Prebrano 355 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 162.7
- Število ocen: 9