Ko je čas odveč
pomoči dlan v srce
polnem vzvišenih misli
da se napijejo nekje na poti
med srhljivo strastjo in strahom
ko je čas odveč
ne izgubi očarljivi hip
pod vznožjem željnih vrhov
obdanih s šepetom prve večerne sape
preden jo lačen veter poliže
ko je čas odveč
ne prenehaj obstajati
da se ne izgubim v mračni noči
in se boki ne skrijejo izza razmršenih las
posutih s pajčevino spominov.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Suzana Kavka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!