V zrak se premikam z mehkobo,
gibi dišijo po opranih laseh,
polzijo eden iz drugega.
Zavrtijo se v socvetje.
Izrišem steblo,
šest širokih listov
in šopaste korenine.
Sprimem se z zemljo.
Zgostim se v rjavo,
v okuse semen,
ki potrpežljivo čakajo,
da se razpočijo v življenje.
Pustim zeleni,
da prekrije oči.

Letim s pticami.
Raznašam njihove glasove,
poslušam odmeve,
in se sprašujem, čigavi so:
tvoji, moji, njihovi ...
Posedem jih na valove
in valovim z njimi,
dokler me ne naplavijo na obalo
dopoldneva.

nada pecavar