Na tišino me opozarja gosta in črna praznina. Ne verjamem, da jo na kakršnem koli odru ali pa prizorišču življenja ni potrebno polnit. Razbrazdana polja odcvetelih sončnic, melodije ruskega vetra, lesene konobe izgubljene v gozdovih, stari samostani zidani iz belega kamna, strmi bregovi hladnih rek, po tleh sadje, ptice za gorami, semena v zemlji, surov in negostoljuben je ta Sever, a nekaj me vleče tja ...

Mrak je šel čez ocean in zvezdam na nebu se nič več ne smejim. V laseh prav tako nimam več drobcev soli in utrinkov. Kje je zdaj tisti mornar, ki zapelje proti obzorju, da se vse razlije v neobstoj? Vprašanje, ki spominja na otroško naivnost, ob enem pa v sebi skriva vso gravitacijo planetov.  Najdeš me v zapriseženi tugi za vrtljivimi okni polnih imen in pod kupi skritih sporočil, ki jih nikoli nisem razumel ...

Srkam počasi - in povsem po svoje, jasne vznesene povedi, in jih stresam v korake. Za pot v Madrid sem preutrujen, v Kranjski Gori pa me vedno zebe. Ves svet lahko prehodim - po dolgem in počez, pa bom na eni in isti poti domov vselej znova ujel kakšno novo podobo tebe.

Jernej Jager