Padlo z neba je vesolje,

raztreščilo pred bledimi očmi.

Zdaj zvezd napolnjeno morje

podi me iz stare poti.

Padlo z neba je vesolje,

ne vidim ne levo ne desno.

Planetov prepleteno polje

drži me na miru tesno.

Padlo z neba je vesolje

in zlomilo skoraj mi prste.

Morda pa bilo bi bolje,

ko moji odtisi prepojeni so škode.

Vesolje, ki ne kaže smeri,

le kaos kamor pade,

ne, ne kaže smeri,

le kaos.

Stopim bliže prve lune,

skočim na okrogel kos,

ko se že ob prvem dotiku sesede

mehka pena prevare.

Ni padlo vesolje,

ne planeti ali zvezdni sij,

le prazno polje

slepih iluzij.

S trudom stopim nazaj

na trda, bedna tla

in nadaljujem po stari poti,

ki me že predobro pozna.

Anna