Prehodila sem dolgo pot

da končno sem spoznala

veselje je povsod

a nisem ga poznala

Sonce iz oči sijalo je

in reke vse so zažuborele

ko sem stala sredi trate

in gledala lastovke vesele

Pomlad je tu

 sem slišala besede

nežne tihe božajoče

in čutila tvoje sem poglede

Nekdo prijel me je za roko

vsa zmedena sem gledala v neznano

pa zaslišala sem nežen glas

ki  bi zacelil vsako rano

Sem stopila do reke mrzle

in vanjo sem se potopila

da ne bi videl mojih solz

rajši sem se v vodo skrila

Ko zaplavala sem na površje

sem zagledala oblak

sivi temni in grozeči

težki je postal mi zrak

Kaj se bo zgodilo

spraševalo moje je srce

se lomilo je in utapljalo

bolečina ta še zdaj me žge

Tedaj od mene si odšel

zaprl mi vse poti

pa drugi kmalu je prišel

ki zdaj za roko me drži

Naj bodo oblaki modri ali sivi

to za naju važno ni

saj se za roke drživa

srce pa od sreče se smeji

Milena