ti tih

vraščen v srce
stekleno prozoren
prhel prostor otožnosti
mrtev

zunaj
mrzla zima
soparni metroji
na sveže opranih laseh
sneži

v miru
uporabim
pospravljen suvenir
prepih odnaša besede
odmev

drevo
košenica
nem čas minulih dni
žena preseje snežni prah
v nebo

diši
zrak, ki ni moj
ozon je skrivnosten
posekali so jablane
svečan

šivam
pokne v deblih
samoten tulež psa
obvežem rane s sukanci

truplo

čutim
bolečine
najtemnejše sence

neizpolnjene obljube

spomin

voda
hladne skale
kjer potok izvira
cvetoči lapuh, mačice
zmrzal

včasih
si zgolj človek
misliš samo nase
duša golim okostnjakom
joče

ati
nikogar ni
ždiš v hladnem svetu vrb,
mrtev človek ima skrbi
v grobu

Jernej Jager