Zapiram misli,
nekdaj tako neskončne,
razkošne.
In stiskam kolena.
Ogledujem členke svoji prstov,
štejem nagubanost
in izpuščam dimne kroge
mentolovega dima.

Kaj je to,
kar ni preteklost ...
Obstajanje v trenutku?
To kar sem zdaj?
Diham, zrem in
sem.
Nasmeh,
svoboda,
bivanje.
Neskončno razkošje.
Hm.
Komarjev pozdrav,
oddaljen zvok računalniške
igrice
in šumenje lastne tišine.
Preprosto to.
Ja.
Zdaj.

Mateja J.Hočevar