Sanjam sanje o življenju
vse lepo in prav
vsake toliko se nasmejim
joka skoraj ne poznam.

Svet se v mislih mi vrti
vidim sebe v neki luči
drugačen sem kot se poznam
mogoče tak, kot bi
pred davnim časom
rad postal.

Svet odšel je svojo pot
v snu odprem napačna vrata
vse se je na glavo obrnilo.
Ko že mislim, da je prava pot
se obrne v labirint
iz katerega ne zlezem
in ker nisem don Kihot
ne znam spopasti se s tem zmajem.

Pridem v leta, ko sem star
glava v sivo je odeta
a v srcu čutim,
da ta zgodba ni izpeta.

Rad že enkrat bi odprl
tista meni skrita vrata,
ki  bi končno me iz tega sveta
izstrelila v boljši svet.

A na koncu izgleda bo tako,
kot je rekel že Prešeren:
pevcu vedno sreča laže
on živi,
umrje,
brez dnarja!

Tomaž Jevšenak