Enega za drugim
nabiram pomešane koščke
dih jemajoče sestavljanke.
Svoje nevidene atome
spajam v edinstveno zmes sveta,
v refleksijo svoje obleke,
ob katero se naslanjam.
Iz črne luknje
jemljem ugasle zvezde
in jih dajem na mesta,
ki so bila ustvarjena zanje,
kjer jih znova prižgam,
kot svetilnike v pristanih.
Počasi sestavljam svoje oči,
s katerimi bom videl.
Svoj nos,
s katerim bom vonjal.
Svoja ušesa,
s katerimi bom slišal.
Svoja usta,
s katerimi bom okušal.
Svoje srce,
s katerim bom čutil.

Ob pokopu slamnatega moža
se snamejo maske
in pustna norčija se konča.
Pepel na pepelnično sredo
povrne te nazaj v prah,
četudi si želiš biti še živ.
Te terja živeti,
četudi si želiš biti mrtev.
Trpeti moraš,
če hočeš biti večen.
Na pepelnično sredo na mizi ni
ne krofa, ne krače-
ob kolerabi in krompirju
si krščeni
čela posipamo s pepelom,
da bi ne videli,
ne vonjali,
ne slišali,
ne okušali,
ne čutili
skušnjave in skušnjavca,
ki nam nabrekata
žile in ude.
Na pepelnično sredo
se za slamnatim možem
začne moliti
žalostni del rožnega venca-
čakajoč na norca,
ki čez nekaj luninih men
s krofom, kračo in smehom
vstane iz svojega groba.

Hovk