Hitiš počasi v tiho noč,
kjer Mesec tiho se smehlja,
med zvezdami je ves pojoč,
čeprav razumno si momlja.
In sestrice zvezde negibno ležijo,
na videz enake, kot dvojčice so
v tišini in v temi nikoli ne spijo,
a vedno bolj prazno je naše nebo.
Kam zvezdica pade, ko pade z neba?
Pade v neskončnost, al' pade na tla?
O, zvezdica moja iz čist'ga zlata,
uboga ti zvezdica moj'ga srca.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: VonMann
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!