Po tiho krenem v zamrznjen svet
prebuja mrzlo jutro se v nov dan.
Znanilke sonca krenejo v doline
Poslovim se, a v srcu vem, da pridem spet.

Ko vstopim v dolino
smrečje se nad mano pne
prekrita tla s snežno so belino.
Glej! Na špicah že jih zmajev ogenj cvre;
obarvajo se zlato in rdeče.
Zrak v soju sončnih žarkov ves trepeče.
Previdno  stopim v sveži sneg
z njim prekrit ves je strmi breg.
Tla zaškripljejo pod mano,
potiho krenem v zamrznjen svet.

Po poti stopim v strmi breg
mraz prevzame moje sklepe
zamišljen v tihem gozdu iščem sled
od srne begajoče skozi snežne stepe.
Veje obtežene z belino;
dan še vedno je oblečen v sivino.
Skozi oblake žarki jutranjega sonca
v višavah gore, topijo ledenike
v ledenih svečah pesem zvonca,
prebuja mrzlo jutro se v nov dan.

Postanem in vdihnem zimo
izza smreke, prestrašen zajec skoči mimo.
Z veje strese zadnji sneg
prišel je radoveden na ogled.
Kaj zdaj potika se po gozdu?
Hrane zanj pozimi ni obilo
zvedavo stika po zametih,
če le kje se kaj zelenja bi dobilo.
V strugi zašumijo prve vode
znanilke sonca krenejo v doline.


Ledena skorja na potoku
nad hitro vodo krčevito poka.
Pomlad že po dolinah sega
po gorah pa kar meglica nam polega.
Budi se zimsko jutro v nov dan
jaz pa svoji poti sem predan.
Na koncu te divjine
slap mogočni pne se v višine
voda bučno pada iz gora v doline.
Poslovim se, a v srcu vem, da pridem spet.

Tomaž Jevšenak