Zagorelo je sredi noči,

v sobi pa sva jaz in ti.

Po telesu imaš hude opekline,

v glavi grozne bolečine.

Vlečem te s sobe ven 

na hodnik, ko zaslišim z

druz’ga konca še en krik.

Se ne vprašam niti,

kdo je to, ampak

tečem, da bi rešil tudi njo.

Zunaj smo, obedve v bolečinah,

opeklinah, odrgninah, strganinah.

Gledam vaju,

zebe me kot psa,

a počasi k meni pricaplja......

......izgubljeni cucek,

ki v vrtu bil je ujet,

zdaj pred mano miga z

repkom ves prevzet.

Gledam ju, ki v paniki kričita,

gledam psa in hišo,

ki je v ognju skrita.

Zaprepaden klecnem na

polomljen les, vidim, 

da je vse to res.

Vidim svojo mrzlo zemljico,

kjer bi meni mnogo lepše b’lo.

Imel bi hiško

in ne bi bi v tovornjaku,

psa bi vsak dan vozil pit

k vodnjaku,

a še mravlje se mi le smejijo,

a še miši mi po nogah gomazijo.

Imel bi ženo, hčerko,

avto, službo in težave,

vendar nimam nič.

Še las ne na vrh’ glave.

Na Svoji Poti