mandala
na raztočju
reka ni slutila
da je onstran
bel čoln na dnu
mandale iz tibetanskega prahu
ne drsijo več čezenj
morda je sotočje vseh ognjev
komu zdaj
gor
na površje vpiješ
svoje belo hrbtišče
oblaku podoben
iz vseh ran sveta
je kri pritekla
vode neukročene
brizg vode in zraka
mila pesem modrin
razsuta v prah
še nikdar tako
ni umirala zemlja
še nikdar tako
te ne vidim
kateri od naju
je odvrnil obraz
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 15. 02. 2023 ob 00:13
- Prebrano 246 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 162.8
- Število ocen: 6