14. 

Morana, proč!  Rotim te!

Preteča tvoja je bližina,

In … tako … srhljivo hladna.

Nisem še pripravljen zate!

Prečudno ob svitu bobni in žvegle igrate,

Otožno vpija zvok v ostanek se spomina.

Glej! Kako se zarisuje na obzorju slika strašna,

Smrt po polju zbira črne svate.

V slovesu preveč je bolečine,

Da brezbrižno zapustil bi življenje.

Ah, kot da kaj drugače bo brez mene.

Z zemljo zasute so vse sanje,

Vse nade z grudo prepojene,

Silna moč iz čustev se rojeva dalje. 

Bojan Foršček