13.

A gorje, v nočeh smrt napolni te grobove.

Brez usmiljenja kosi ostrost rezila.

Kar je umrljivih, k sebi v objem je zvabila.

Vse! – Mladostne in nerazplamtele cvetove.

V prahu časa, se izšle so najine ure vihrave.

Kot jesenski svet, ljubezni moč je onemela.

Odtrgan cvet in prazen up si mi pustila.

Utrnila v nič – si brez zaznave.

Tvoj šepet življenja postaja večnost.

Komu naj razložim dotik tvoje lepote?

Kako naj v sonet prevedem tvojo strast?

Črne vešče iz obokov noči objete,

Pripravljajo se na blagoslove krst.

Morana, proč!  Rotim te!

Bojan Foršček