Primer iz Biblije, nova zaveza, Apokalipsa (Razodetje):

 Videl sem, kako je Jagnje odtrgalo prvega izmed sedmih pečatov. Nato sem slišal prvo izmed štirih živih bitij, kako je reklo z glasom kakor grom: »Pridi!« In glej, prikazal se mi je bel konj, in tisti, ki ga je jezdil, je imel lok. 

Jezdeci kuge, vojne, lakote in smrti hočejo razčetveriti Civilizacijo. Vsi imajo danes ključno vlogo pri tem opravilu...

Dobra.

 Kako pa veš. da si sanjal Apokalipso poslednjikrat???

 Lp, lidija

Hvala za vprašanje, Lidija.

Zato, ker sem zdaj napisal kvartet sonetov z naslovom Sanje o Apokalipsi  ki pa jih že poznaš, saj si lansko leto že dva podčrtala spomladi. Za Lakoto sem imel zle slutnje, da mi ne bo uspel, pa sem odlašal pol leta, a je še kar ratal. Zdaj pa vidim, da se je zgodila katastrofa z zadnjim sonetom... Če parafraziram Kafko (zgodba Podeželski zdravnik):

enkrat samkrat sem sledil zmotnemu občutku pesniškega navdiha, nikdar več se to ne popravi.

I. Kuga

Sanjalo se mi je, da strašna kuga

je opustošila ves svet, ostalo

samo miljon nas živih je, premalo,

da bi vse mrtve pokopali, truga,

velika kakor Amazonke struga,

bila potrebna bi, da vanjo dalo

bi se vsa trupla, kar jih je ležalo

prav vsepovsod, od severa do juga,

od vzhoda do zahoda te pregrešne,

od Črne smrti zapuščene zemlje.

In videl sem, kako si narod jemlje

pri mrtvecih zlato iz ust in pleše

okrog teleta zlatega, kot pleme,

ki Mojzes dal jim božje je depeše.

II. Vojna

Zbudim ves preznojen se iz še ene

grozljive môre: vojna, čas turoben,
sred minskega ždim polja, veter zloben 
skeli mi rano; prsi prestreljene,

iz njih še kri mezi mi v zemljo rodno,
a jaz že spim - zaspal sem za vse čase
na travi vznak, kot dete bi negodno

pri mami dremalo, drsim v brezčasje

in v snu tem večnem sanjam, da železni

je čas zdaj proč, ni smrti, ne bolezni,

na polju istem sem, z neba dol lestva

se vije mi nebeška, gor, v neznano

me vabi neki glas, ko vstanem z mesta,

pa: Bum! se mina sproži tik pod mano.

III. Lakota

Še tretjo noč imel sem sanje hude:

ves svet je lakota nepremagljiva

prisilila  v zločin; nobena njiva

pridelkov obrodila ni, iz grude

so zemeljske štrleli listi sljude,

plevel in ljulka rasla sta zgolj, siva

bila je zemlja, pusta in srhljiva.

Ljudje zblazneli trgali so ude

pokojnikom, ki glad jih je pomoril

in žrli, »bog«, vpijoč, »kaj si nam storil!«

Ko že tretjino je človeštva strla,

je Lakota, drveč na konju črnem,

nenadoma, (če svoje sanje strnem

v en sam sonet), od lakote umrla.

in IV. Smrt

Aja! :)