Zapiram oči,

svetloba ne doseže več mojih misli
barve so zapisane le še v svet sanj.
In
ni me več,
čas pa mineva, kot, da nikoli nisem obstajal.

Pa vendar
posadil sem drevo,
tudi za tebe, da boš dihal z menoj.

Naredil sem otroka
tudi zato, da bo nosil spomin
(tudi na mene).

Napisal sem knjigo,
v njej sem jaz in moje drevo
v njej ste vi in svet okoli mene.

Tudi ta knjiga je moj otrok.
Tudi ona bo nekoč minila,
kot svetloba bo ugasnila.
Zapisana bo le še v vesolju
v minevanju nekega nepomembnega spomina.

Tomaž Jevšenak