Pomlad je.

Vsak cvet po svoje cveti.

En moder, drug rdeč,

ta cvet je pa pisan...

Ti.

Barve tega cveta so bogate,

izvirne... nenavadne.

Njegov vonj te premami,

te zapelje.

Zapelje drugam, ko ni več pomlad.

Zapelje te v prelepo mirno jesen,

v čarobno snežno zimo.

Ob tem začutiš... Mir.

Mir, ko vse izgine,

in ostane le še pisan cvet.

Ti.

Ko odtrgaš ta čudoviti cvet,

pa se zbodeš v njegove trnje.

Močno te zaboli.

Teče kri iz tvojih šibkih dlani.

Nemoreš se mu upreti,

objameš ga, stisneš h srcu.

A od trnjev te zaboli.

Boli, peče, kri še dalje teče.

A ko odpreš oči,

je cvet še zmeraj pisan,

ti.

Njegov vonj še močnejši,

njegov vpliv... starejši.

Držiš, držiš

ta prelepi cvet...

ob svojem drhtečem srcu.

A tako močno te boli.

Sedaj ne držiš več cveta, 

ti,

temveč on tebe.

Tvoje srce...

pa še naprej krvavi.

Ari Perme