Konec trpljenja.

Pojaviš se iznenada.

Zavedeš moje misli.

Verjamem ti.

Poskusiva. 

V sramežljivem in nerodnem okolju se poglabljam vase, v naju.

To čutiš, ne verjameš, ne zaupaš, ampak si želiš.

Počasi se odpiram kot školjka in ti podarim svoj biser. Mogoče zate ni dovolj sijal, zato si ga pospravil v omarico. 

Pojasniš ampak ne razumem, mogoče nočem razumeti; pa vsaj poskušam.

Povezujem pretekle dogodke najinih življenj. Bila sva razčlovečena, vsak na svoj način.

Vztrajam kljub občutku, da je edina stvar, ki lahko zasije, moj biser v tvoji omarici. 

Želim te obuditi pa čeprav le s svojo prisotnostjo.

Dovoli mi.

Naj najini demoni plešejo skupaj. 

Odkrijejo raj.

Mogoče se skrijejo od zavisti. 

Mogoče, dovoli, da odkrijejo.

svobodnemisli