spet se oglašam. najpreprosteje povedano je obdobje mita dokončal razum, zdaj pa kot da razum hoče nekam zbežati in ne ve se kam (delno povzemam po nietzscheju) 

družina kot da divje raste ali razpada na klane, nekakšne horde, nore posameznike itn.

kar je še zdravega zbira moči. 

verjetno vse te stvari razumete bolje od mene. kaj ve človek, kot da čas beži.

lp

Avtorico sem spoznal že pred sedmimi desetletji. Je sicer eno olimpijsko leto starejša od mene. Oba sva ljubljanska južnjaka – iz Trnovega. Ko sem bil osnovno-šolček, sem jo videl kot igralko v novoletni predstavi na trnovskem amaterskem odru. (Če me spomin ne vara, v Golijem Jurčku.) Desetletja kasneje sem poslušal njena postna premišljevanja in nagovore ob Križevem potu.

Iskanje Itake = odisejada čustev do norosti … (kot sem spesnikoval …)

Pomenljivo je avtoričino posvetilo psihiatru dr. Levu Milčinskemu:

Ob dvomečih tavanjih

Priploveš na pomoč

S spodbudno vero v dobro

Razsvetljuješ temno noč

res so ljudje največje bogastvo. verjeli ali ne, sem v življenju spoznal gospo, ki je bila židinja, preživela holokavst, delala v teatru v vzhodnem berlinu, pod taktirko bertolta brechta, osebno poznala adorna in heinricha boela itn, itn. ali jo je rešilo naključje v vsej tisti blaznici, niti ni važno. gotovo so to bili dobri in neustrašni ljudje.

moramo se pogovarjati, da skupaj ugotovimo kakšna kvaziumetnost se danes prodaja otrokom, da se jim zaradi le te zdi , da smo navadni cirkusantje. 

mislim, da ko človek zaide dovolj globoko, res ne čuti več ničesar, kot recimo kockanje nepojmljivo globoko razdira družbo, so pa tudi novi, nenavadni fenomeni kjer vladajo brezčutne ikone naivnim sledilcem.

dobro je vsaj opominjati. kaj več starši težko lahko storijo v vsej tej zmešnjavi.

hvala za pozornost,

lp.