Ko sprehajajoč minute čez polnoč
nesvež v svež dan potujem,
ne psujem psov ti mrzkosti,
ne snujem snov, v katerih si
dosegla dno vseh dnov.
Kar je bolelo, ne boli,
veselje je brez radosti,
ne preživi, kar se rodi ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matroz
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!