Temačen gozd,

v blódnji enak labirintu.

Utrip narašča, potim se,

zbegano pogledujem okróg.

Nočem priznati si,

zame markacij ni.

(Veja poči)

Obmirujem.

Ptice odete v môlk,

šelestenje listja,

koraki približujejo se,

kônec je.

Počasi obrnem se,

nakàr zagledam jo.

Takrat zamajejo se tla.

Nasmehne se in podá mi rokó.

Zbledela drevesa ozelenijo,

debla porjavijo,

ptice obarvajo modro nebó,

markacija za markacijo izriše se.

Skupaj hodíva po poti,

skupaj žaríva.

Rojsović