5.

A Živa z novim ognjem me ogreje,

S plamenom v rano nepomirjeno oblizne.

Spomina mit se zruši. Cvet ovene.

Pričakovanje slastne odpira slutnje.

Človek je rojen za trpljenje,

Za jok, nemir in bolečine.

Neopazno – tiho, življenje mine,

V pesku zdrobi se odtis stopinje.

Čas se skozi čas v nič izteka.

Na koncu časa izdih steklen.

Ob bok utrujeno omahne roka.

Pretakanje semen je up cenen,

Spomin drhtenja. Kako se čas izmika.

S slastjo predam se. Ves sem njen.

Bojan Foršček