3.

A v odsevu zrcali se strašen sen,

Svarilo smrti, ta zlovešča grožnja,

Mezeča kri, telo trpljenja.

O Bog, kako si neizprosen!

Sonet je stkan iz bolečin kopren,

In verz je bežna slutnja.

Je preveč, če srce se z njim oplaja

V noči?  Saj kmalu bo umorjen.

Up živi – do končnega obreda.

Hitim, da ujamem želje tvoje,

Ves sem tvoj, smešno žalostni oproda.

Na oltar devištva podarjam satje.

Toliko moči, kot poezije da beseda,

Vsa upanja strasti zajeta vanje.

Bojan Foršček