Nisi dozorela, pravijo.

Nimaš prave oblike.

Tvoj slog je nedovršen. Ne dohajaš kritikov.

Pojdi malo v svet, na kakšen tečaj, pravijo.

Preveč si črna, se lahko malce obarvaš?

Uporabljaš preveč besed. Tvoji stavki so pregosti.

Se lahko ustaviš ob vejici, prosim?

Zakaj tako hitiš, počasi.

Tukaj nekaj dodaj, tukaj nekaj odvzemi.

Zamenjaj vrstni red.

Ah, po smrti ne boš slavna.

Kot, da bi si jaz pa tega želela. Me kdo vpraša, kaj si želim?

Ne govori, kaj si želiš, slediti moraš pravilom.

Sedaj preveč izstopaš. Težko si razumljiva.

Ne spadaš v ta krog. Mogoče kdaj kasneje, ne sedaj.

Bila si že na pravi poti, pa te je spodneslo. Si se preveč zasanjala?

To so že prežvečene reči. Ustaliti bi se morala. Najti svoj slog.

Ti pa bežiš. Ne poslušaš. Samo dobro ti želimo.

Jaz pa, kot ubežnica, zgrabim vse svoje sinapse in grem.

Ponižno sledim sebi, po tihi, ozki stezici, do najlepših razgledov.

Tam na skrivaj pišem. Zločinka.  

Silva Langenfus