Hodim v jutranji megli
sam
v tišini odhajajoče noči,
a se mi vendar zazdi,
da mi v daljavi še nekdo sledi.

Pospešim korak (ker me je strah)
na hitro se ozrem a vidim le lebdeči prah,
ki se za mano vrtinči.

Iz meglic se izlušči luč
in avtobusna postaja;
rešilna bilka, in (da mojemu strahu
moj ego malo ponagaja)
stopim pod luč kot velika vešča
in trepetam ter čakam,
da me dohiti moj skrivnostni sopotnik
do mesta...

Tomaž Jevšenak