Kako neizprosno hitro čas beži.

Že leto dni je, kar nas puščaš same.

Ti mirno snuješ bajke na dnu jame,

a zunaj je pomlad in vse kipi.

Po šolskih sta hodnikih vrisk in smeh,

v očeh otroških sled tvoje topline.

Ker so napajali iz tvoje se globine,

zdaj so ponos in sreča nas vseh.

Nisi odšla! Spomin nate živi.

Vsa s svojim delom v šolo si vtkana

kot žlahtno seme v polja preorana,

ki v mladih brazdah v novo rast kali.

adeh