Gledam v zapise stare,

razumeti ne morem.

Pisave rišejo mi bitke in smrti mnoge.

Izmislijo si vedno kaj, tisti

ki odločajo, ki vodijo, ki usmerjajo.

Ni pomembno koliko otrok ostane brez očeta,

koliko mater joče, koliko žena,

 vidim le trpljenje.

V bitke pošiljajo jih,

nepoznane obraze, ne njih sinove.

Iz daljnih sob opazujejo sekire in meče,

puške in topove.

Ne… za njih ni sramu,

še davkov naberejo iz njih,

ki jim po poljanah kri spolzi.

Vedno nove bitke, vedno nove davke.

Ni jim dovolj na kupe zlata,

gradov številnih in jaht neizmernih.

Berem in se čudim,

zgodovina me z grenkobo uči,

mi kaže vedno iste poti.

Kje ste modreci, učenjaki,

kje ste vi izvoljeni?

Zakaj iste napake,

zakaj vas nič ne izuči?

Le denarce štejejo,

se v zlato odevajo,

 na jahtah daleč od trpljenja

si penino natakajo.

Bijte se in koljite, manjvredneži.

Puščajte kosti v gozdovih, na poljih,

dihajte zasmrajeni zrak naših tovarn,

stiskajte si v žile substance naših lekarn.

To nas nič ne skrbi,

ker ni prave barve vaša kri.

bova