Nisem vsakdan in niti znani lik,

še manj, da bil bi siva eminenca.

Kot senci je podobna senca

in vendar čisto svoj a raznolik.

Ne kitijo me lovorjevi venci.

Moj svet je tkan iz najfinejše svile,

predivo nežnih rok, ki vile

pregibljejo ga v jutrih med studenci.

Iz njih se stekajo besede v rime.

Tolmun se polni. Vse je tu mogoče.

V zavetju skrbnem smeje se in joče

moj pravi jaz iz oseke tja do plime.

Zdaj v mahu odpočijem razburljivost,

shladim razgret korak spet v prvem snegu,

za hip, za leto, dve, sem spet na begu,

takrat začutim se in vso minljivost ...

Nisem vsakdan, še manj poznani lik.

In tak ostajam, skrit kot v ogledalu

stojim na tem nevidnem piedestalu

in v tem poslednjem je nedolžni trik.

Brezinbor