Ni res, da kdor poje: ničesar ne obžalujem,
ničesar ne obžaluje.

Zakaj bi sicer, to pel tako zavzeto?
Če res ne bi ničesar obžaloval,
potem tega ne bi niti opazil.

To poje zato, da res ne bi obžaloval,
v tem hrepenenju po radosti je resničen.

In kaj je početje nekaterih,
ki domnevno zrcalijo svet,
da bi ga presvetlili v presečiščih
bede in upanja?

Nič drugega kot le poizkus
obžalovanja

nad udomačenim zlom,
ki nas povezuje,

nujni pričetek
neokrnjenih sanj.

Srečko Luštrek