Sneži, sneži,

neprestano sneži...

Vsa v krču in boli,

moj brat,

je tvoja dežela.

Razrušene hiše

brez oken in streh.

Podrta drevesa,

sled bojev na tleh,

med njimi 

raztresena trupla.

Med okni razbitimi

veter leden

se preganja...

V daljavi grmijo

bombe, topovi,

v bližini rafali pušk...

Vdušah čuječnost,

napetost in strah.

V prikritem kotičku

porušene hiše,

kot tiho upanje,

ogenj brli...

Tresoča se roka

nanj zadnje poleno

naklada.

Lačna so usta,

roke premrle,

obrazi postarani, bledi...

Le v srcih je moč,

je luč in pogum,

je vera in upanje

v skorajšnjo zmago!

Prihaja že zarja svobode,

moj brat,

ko v miru spet

boste odšli

svoja polja orat.

adeh