BELI KVARTOPIRCI

 

Sede kartajo v krogu.
Govorijo brez besed.
S pogledi se srečujejo
v neskončnih trenutkih,
ki jih kolovrat časa
v svojem pritajenem škripanju
riše pred seboj
in za seboj izbriše.
Nekje se utrga snežinka.
Iz ene praznine
pade v drugo.
Za njo pritava nova.
In še ena.
In še ena.
In še ena.
Počasi prične snežiti.
Sneg jim pristaja
na čelo, ustne in lica.
Vsebolj sneženi so.
Vsebolj beli.
Beli kvartopirci.
Belina snežink
se zliva
z belino njihovih prstov,
belino njihovih obrazov
in belino svetlobe,
ki sije iz njih.
Nekje minevajo tisočletja.
Oni pa kartajo,
zatopljeni
v svoje bele, prazne karte.
Eden v drugemu,
eden skozi drugega
drsijo čez ločnice sveta,
na iztegnjene dlani lovijo
bele kosme sanj neba-
nadvse čudovite, nadvse čarobne
si polagajo jih tja
pod mehko vzglavje
otroškega srca.

Hovk

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
24. 01. 2023 ob 18:06

Otroci niso kvartopirci, to postane človek pozneje. Zato so bele snežinke pod otrokovim vzglavjem dragocenost. Snežinke pozneje postanejo beli kosmi Niča, karte v rokah igralcev brez sanj ...

 Čestitke za eksistencialistično pesem z lirično mehkobo.

 lp, LIdija

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Hovk
Napisal/a: Hovk

Pesmi

  • 19. 01. 2023 ob 17:52
  • Prebrano 118 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica